Kako Covid-19 vpliva na naše duševno zdravje

Najprej poglejmo, kaj se dejansko dogaja v tem obdobju in kako ta hipnoza deluje na nas. V zadnjih dveh letih smo bili soočeni s številnimi "lockdowni" in vsakodnevnimi spremembami, o katerih so poročali mediji. Soočeni smo bili z zmanjševanjem stikov in delom od doma. Hkrati pa je naraščal strah pred okužbo sebe in bližnjih, vse to pa je krepilo duševne težave.

Vso medijsko poročanje se je zasidralo v našo podzavest in tudi, ko nismo bili neposredno izpostavljeni poslušanju raznoraznih črnih scenarijev, smo si znali le-te zelo v živo narisati v mislih. Včasih pa nismo niti vedeli, da o vsem tem razmišljamo in smo le občutili strah, jezo, bes, tesnobo in druga manj prijetna čustva. V telesu nas je začelo razjedati, postali smo nemirni, tiščalo nas je v prsnem košu, pulz se je povišal, nastal je pritisk v glavi in tako smo “z lahkoto” začeli kričati na sodelavca, domače, popolnoma izgubili voljo do dela ali pa se izolirali še bolj, kot je bilo to potrebno. 

V zadnjem obdobju se je veliko hipnoze zgodilo s strani medijev, delno pa smo zanjo odgovorni tudi sami. Tudi sami si namreč govorimo zgodbe, ki v nas kreirajo neprijetna občutja. Če se to ponavlja dlje časa in ne znamo ven iz začaranega kroga hipnoze, lahko nastanejo tudi duševne motnje, ki pa so pravzaprav potencirana žalost, strah, krivda, jeza in druga neprijetna čustva.

Zmanjšanje stikov z ljudmi je tiste, ki so bili že poprej bolj osamljeni ali pa so že prej imeli duševne motnje, pahnilo v še večjo osamljenost in stopnjevalo čustvene odzive na situacijo. Socialna fobija je ena izmed duševnih motenj, ki posameznika težko pripravi do soočenja z družbo, drugimi ljudmi. Pri tej motnji je včasih težak že sam odhod iz hiše. Ključno pa je počasno soočanje s situacijami, kjer so v stiku z drugimi ljudmi. In to je "lockown" onemogočil. Tudi tisti, ki so bili prej bolj kot ne sproščeni v družbi, so se le te odvadili in čutili rahlo tesnobo ob ponovnemu soočanju z zunanjim svetom. Kar pomeni, da se je tovrsten strah povečal.

Poglejmo tudi razne predavatelje, govornike, izvajalce delavnic, ki so bili predhodno dnevno v stiku z velikim številom ljudi, dobivali od njih odzive, gledali mimiko obraza, jih začutili v živo. Kakorkoli pogledamo je zmanjševanje stikov z ljudmi oz. nenadna ukinitev večjih dogodkov, popolno nasprotje tega, kar so te osebe počele prej. In kadar v življenju pride do takšnih drastičnih sprememb, ki so še povezane z nesigurno prihodnostjo, to v neki meri vpliva na telo. Kot smo že omenili zgoraj, se takšne situacije hitro pokažejo v obliki neprijetnih občutkov, čustev in če je le teh veliko, prihaja do duševnih motenj. 

Ljudje, ki Covid situacijo dojemajo kot grozljivo in si v svojih mislih naslikajo črn izid, posledično doživljajo tudi močna čustva – strah, jezo, občutke krivde in razočaranja – ta pa se stopnjujejo, če jim posameznik namenja veliko časa. 

Pretirana žalost in razmišljanje o tem, česa vse ne moremo početi, kaj vse smo pustili za sabo, lahko pripelje do težav v duševnem zdravju. Hrepenenje po nečem, kar smo izgubili, se lahko razvije v depresijo, pretirano razmišljanje o tem, kakšna bo prihodnost, pa lahko povzroči občutke tesnobe in se razvije v anksiozno motnjo. 

Na podoben način je na ljudi vplivalo tudi delo od doma. Rutina večine se je temeljito spremenila, saj za marsikoga ni bilo več ločnice med službenim in domačim okoljem. Zdelo se je, kot da smo cel dan v službi, hkrati pa je bilo potrebno skrbeti še za urejeno domače okolje. Seveda so tukaj še otroci in nenehno šolanje od doma zaradi karanten posameznih razredov. In tako je poleg službe postala vsakodnevno opravilo tudi skrb za razlago snovi in opravljanje šolskih obveznosti. Vse te spremembe so se odrazile v tem, da smo bili ljudje še bolj pod stresom in utrujeni. 

Strah pred okužbo sebe ali drugih je ponovno zavrl zbliževanje z drugimi ljudmi in povzročil odtujevanje, pomanjkanje človeških odnosov in občutek osamljenosti, žalosti. V telesu je lahko povzročilo razjedanje oziroma konflikt nekih vrednot. Zdravje in druženje oziroma ljubezen, vse je bilo pomembno za posameznika, a ni vedel kaj izbrati. Zaradi tega nastaja ta dvom vase, v družbo, kar pomeni za posameznika zmedo. Vso to notranje razjedanje in konflikt tako začnejo ustvarjati čustvena stanja, katera ne spodbujajo ljudi k dobremu vedenju. Tako lahko oseba začne zanemarjati svoje hobije, družino, skrb zase, stvari, ki so ji predhodno prinašale veselje v življenje. Saj ne vidi več smisla, ki ga je videla prej, slika o življenju, ki jo je imela se je razblinila. In tukaj lahko nastaja tudi razočaranje.
 

Od začetka epidemije je po podatkih NIJZ več ljudi izrazilo potrebo po strokovni pomoči – povečalo se je namreč nasilje v družini (iz 1,9 % na 2,9 %) in tudi na delovnem mestu. Potreba po strokovni pomoči je bila večja tudi med brezposelnimi – izrazilo jo je kar 35 % vprašanih. Ti so seveda čutili strah pred negotovo prihodnostjo, skrb glede upada prihodkov in materialne varnosti. Podobne občutke so doživljali tudi samozaposleni, med katerimi je nekoliko več kot polovica izrazila željo po strokovni psihološki pomoči.
 

Tudi upokojenci so oz. še vedno doživljajo strah pred izgubo svoboščin, ločenostjo od družine, strah pred okužbo ter strah pred negotovo prihodnostjo – kar slaba tretjina upokojencev je izrazila potrebo po strokovni pomoči. 
 
 

Duševno zdravje ljudi bi se vsekakor lahko bolj postavilo v ospredje pri upoštevanju ukrepov. Je pa precejšnja škoda že narejena in le ta se bo z enakimi ali podobnimi ukrepi le še poglabljala, če ne naredimo nekaj drugače. Če v prvi vrsti sami ne poskrbimo zase.

 

Evija Evelin Zavrl, mag. psihosoc. pom.