10. September - Svetovni dan preprečevanja samomora
"Vsak človek, ki trpi v tišini, nosi zgodbo, ki bi jo morali slišati."
Svetovni dan preprečevanja samomora, 10. september, nas opominja, kako pomembno je, da ne spregledamo stisk, ki se pogosto skrivajo za nasmehi, tišino ali umikom. Gre za temo, o kateri težko govorimo; a prav zato je nujno, da o njej govorimo odkrito, sočutno in brez predsodkov.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) si vsako leto življenje vzame več kot 700.000 ljudi, kar pomeni približno en samomor vsakih 40 sekund. Za temi številkami niso le statistike, temveč očetje, hčere, prijatelji, sodelavci; torej ljudje, ki so nekoč živeli med nami, a so zaradi neznosne notranje bolečine izgubili upanje.
Zakaj je pomembno govoriti o samomoru?
Samomor je pogosto posledica neznosne duševne bolečine, ki presega posameznikovo zmožnost spoprijemanja. K temu lahko prispevajo različni dejavniki, kot so depresija, anksioznost, travmatične izkušnje, izgube, osamljenost, dolgotrajni psihosocialni pritiski ali kronične bolezni. Kljub resnosti problema pa tema samomora ostaja prekrita s stigmo. Številni posamezniki v stiski o svojih mislih ne upajo spregovoriti – bodisi zaradi sramu, občutka krivde, strahu pred obsojanjem ali prepričanja, da jih drugi ne bodo razumeli. Prav zato je odprt, sočuten in varen pogovor ključen korak pri preprečevanju samomora.
Dejstva, ki jih moramo poznati
- Veliko ljudi, ki razmišlja o samomoru, ne želi umreti – želi le končati trpljenje.
- Duševna bolečina ni vedno vidna. Tudi ljudje, ki navzven delujejo močni, veseli ali uspešni, so lahko v globoki stiski.
- Vprašanje o samomorilnih mislih ne poveča tveganja za samomor. Mnogi verjamejo, da bodo z vprašanjem "Ali razmišljaš o samomoru?" spodbujali to vedenje, a ravno nasprotno: odprt pogovor zmanjša občutek osamljenosti in lahko reši življenje.
- Mladi so še posebej ranljivi. Samomor je v Sloveniji drugi najpogostejši vzrok smrti med mladimi (15–29 let). Pritisk, socialne mreže, identitetna vprašanja in občutek izolacije pogosto poglabljajo stisko.
Opozorilni znaki, ki jih ne gre prezreti
Samomorilne misli se pogosto razvijajo postopno. Pomembno je, da prepoznamo znake, kot so:
- pogoste omembe smrti, brezupa ali samopoškodovanja,
- opazne spremembe razpoloženja (apatija, razdražljivost, tesnoba),
- umik iz družbe, zapiranje vase,
- urejanje poslov, poslavljanje, podarjanje stvari,
- izrazito zmanjšana skrb za lastno zdravje in varnost,
- nenaden mir po dolgotrajni stiski – kar je lahko znak, da je posameznik sprejel odločitev o samomoru.
Če opazimo takšne znake, je ključno, da ukrepamo. Morda se bojimo, da bomo rekli kaj napačnega, a raziskave kažejo, da odprt pogovor o samomoru ne spodbuja dejanja – temveč lahko reši življenje.
Kako pristopiti do nekoga, ki je v stiski
1. Prisluhnite brez obsojanja. Pustite osebi prostor, da pove, kar čuti. Ne prekinjajte, ne minimizirajte.
2. Bodite iskreni in empatični. Povejte, da ste zaskrbljeni in da vam ni vseeno.
3. Vprašajte neposredno: "Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil/a?" To ni nevarno vprašanje; lahko je ključ, ki odpre vrata pomoči.
4. Ne ostanite sami z odgovornostjo. Spodbujajte osebo, da poišče strokovno pomoč, ali jo skupaj pospremite do nje.
5. Bodite prisotni. Včasih je največ, kar lahko storimo, to, da nekoga spremljamo v najtežjih trenutkih s svojo tišino, sočutjem in zanesljivostjo.
Kam po pomoč?
Če se sami soočate z mislimi o samomoru ali poznate nekoga v stiski, pomembno je vedeti, da niste sami. V Sloveniji so na voljo številne oblike pomoči:
- Zaupna telefona TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 in klic v duševni stiski (ZD Ljubljana): 01 520 99 00
- Psihološke in psihiatrične službe pri zdravstvenih domovih in bolnišnicah
- Centri za duševno zdravje odraslih in otrok
- Osebni zdravnik, ki lahko napoti do ustrezne strokovne pomoči
Kako lahko prispevamo kot družba?
- Normalizirajmo pogovor o duševnem zdravju. Govorimo o čustvih, dvomih, ranljivosti – ne samo o uspehih.
- Izobražujmo se. Prepoznava stiske je veščina, ki jo lahko razvijamo.
- Bodimo pozorni drug na drugega. Vprašajmo: »Kako si?« – in prisluhnimo odgovoru.
- Ne stigmatizirajmo duševnih bolezni. Duševne bolezni so bolezni – ne izbira, ne znak šibkosti.
- Spremljajmo mlade. Mladostniki so še posebej ranljiva skupina, saj pogosto ne vedo, kako izraziti svoje občutke ali poiskati pomoč.
Naj bo 10. september opomnik, da se skupaj lahko borimo proti stigmi, spodbujamo razumevanje in gradimo družbo, kjer bo vsak posameznik slišan, sprejet in vreden pomoči.
