Anksioznost pri mladostnikih – sodobna epidemija
V zadnjih letih strokovnjaki po vsem svetu poročajo o strmem porastu anksioznosti pri mladostnikih. To ni več le individualna težava – gre za družbeni pojav, ki odraža globoke spremembe v okolju, odnosih in pričakovanjih, ki jih ima sodobna družba do mladih.
Če je bil nekoč mladostniški vsakdan poln raziskovanja, eksperimentiranja in iskanja meja, je danes pogosto zaznamovan z notranjim pritiskom, nenehno primerjavo in občutkom, da nikoli nisi dovolj.
Kaj je anksioznost?
Anksioznost je čustveni odziv na zaznano nevarnost ali grožnjo – telesni in miselni mehanizem, ki nas pripravi na beg ali boj. V manjših količinah je koristna: nas opozori, nas mobilizira, nam pomaga ostati zbrani. Težava nastane, ko postane preintenzivna, pogosta ali dolgotrajna – in se pojavlja tudi v situacijah, ki realno niso nevarne. Takrat govorimo o anksioznih motnjah.
Pri mladostnikih se anksioznost pogosto kaže kot:
- pretirana skrb za prihodnost, šolo ali odnose,
- izogibanje določenim situacijam (npr. javno nastopanje, druženja),
- težave s spanjem, koncentracijo ali prebavo,
- telesni simptomi (glavoboli, slabost, napetost v mišicah),
- izbruhi razdražljivosti ali jokavosti.
Zakaj prav zdaj – in zakaj toliko?
Razlogov za porast anksioznosti med mladostniki je več in delujejo sočasno:
Digitalna doba in družbena omrežja
Mladostniki so nenehno izpostavljeni idealiziranim podobam življenj vrstnikov, lepotnim normam in uspehom, s katerimi se primerjajo. Občutek, da nikoli ne dosežejo dovolj, vodi v dvom vase, pomanjkanje samozaupanja in kronični stres.
Pritisk po dosežkih
Družba visoko vrednoti uspeh, produktivnost in zunanjo potrjenost. Mladi vse bolj doživljajo, da je njihova vrednost pogojena z ocenami, dosežki, vključenostjo in odobravanjem.
Negotov svet
Globalne krize, podnebne spremembe, vojne, ekonomska negotovost – vse to so realnosti, ki jih mladostniki (tudi zaradi dobe hitrih informacij) vpijajo že zelo zgodaj. Občutek varnosti je omajan.
Pomanjkanje varnih čustvenih vezi
Čeprav so mladi “povezani” bolj kot kadarkoli, pogosto primanjkuje resničnega stika, poslušanja in odnosa, kjer se lahko čutijo varne, sprejete in razumljene brez pogojev.
Zahtevna prehodna faza
Adolescenca je čas ogromnih telesnih, čustvenih in miselnih sprememb. Iskanje lastne identitete, ločevanje od staršev, prvi intimni odnosi – vse to v kombinaciji s pomanjkanjem notranjih orodij za regulacijo čustev lahko privede do preobremenjenosti.
Kako lahko starši in odrasli prepoznamo anksioznost?
- Opazimo, da se mladostnik pogosto skrbi za stvari, ki jih drugi ne doživljajo kot grožnjo.
- Ima pretirane reakcije v stresnih situacijah ali se jim izogiba.
- Je telesno napet, ima težave s spanjem ali prebavo brez jasnega fizičnega vzroka.
- Je pogosto nemiren, razdražljiv ali se umika vase.
- Se pretirano osredotoča na svoje napake, se kritizira, boji ocen, odzivov vrstnikov.
Kaj pomaga?
Normaliziranje
Pomagajmo mladostniku razumeti, da anksioznost ni znak šibkosti ali nenormalnosti. Mnogo ljudi se sooča z njo – pomembno je, da se o tem lahko govori.
Razvijanje orodij za pomirjanje
Dihalne vaje, gibanje, narava, vodenje dnevnika misli – vse to so enostavne, a učinkovite metode za znižanje napetosti.
Strukturiranost in rutina
Redni ritmi (spanje, obroki, gibanje) ustvarjajo varno osnovo, ki uravnava telo in psiho.
Spodbujanje čustvene pismenosti
Učimo mlade, da poimenujejo svoja čustva, jih izrazijo in jih sprejmejo – brez sramu ali zanikanja.
Stik, ne pritisk
Mladi potrebujejo odnos, kjer so lahko to, kar so – brez pogojev. To ne pomeni, da nimajo odgovornosti – pomeni pa, da jih ne doživljajo kot edino merilo vrednosti.
Strokovna pomoč
Če anksioznost močno ovira vsakodnevno funkcioniranje (npr. izogibanje šoli, panični napadi, samopoškodovalna vedenja), je pomembno poiskati pomoč strokovnjaka – psihologa, psihoterapevta ali pedopsihiatra. Terapija mladostniku nudi varen prostor za razumevanje sebe in gradnjo notranje odpornosti.
Kaj NE pomaga?
- Minimiziranje: “Saj ni nič hudega.
- Sramotenje: “Zakaj si tak? Drugi pa zmorejo.”
- Ignoriranje znakov: “Bo že minilo.”
- Pritisk na popolnost: “Samo ne smeš pokazati, da te je strah.”
Anksioznost pri mladostnikih je eden ključnih psiholoških izzivov sodobnega časa. A ni nerešljiva. Z več prostora za pogovor, manj stigme, več čustvene varnosti in dostopom do podpore lahko mladim pomagamo razviti notranjo trdnost.
