Meja med »težkim« otrokom in razvojnim odstopanjem – kdaj poiskati pomoč?
Vsak otrok ima svojo zgodbo, svoj tempo razvoja in svoj način izražanja čustev. Otroci so radovedni, živahni, čustveni, včasih uporniški – in prav je tako. A kljub temu se starši pogosto znajdejo v dvomu – kdaj je otrokovo vedenje še »normalno« in kdaj gre morda za nekaj več? Je to obdobje trme ali začetek vedenjskih težav? Je nemirnost posledica značaja ali znak motnje pozornosti? Je otrok sramežljiv ali se umika zaradi socialne anksioznosti?
Pomembno je vedeti, da se otrokovo vedenje lahko spremeni zaradi številnih dejavnikov – od razvoja možganov in dozorevanja živčnega sistema do vplivov okolja, družinske dinamike in vsakodnevnih izzivov. V večini primerov o vedenjske spremembe prehodne in jih otrok s pomočjo staršev uspešno predela. V drugih pa gre za težave, ki imajo vzrok globlje – bodisi nevrološke (npr. ADHD, avtizem) ali psihološke (npr. anksioznost, depresija, motnje navezanosti).
Naravni razvoj ali odstopanje?
Razvoj otroka poteka po določenih mejnikih, a prav vsak otrok ima pri tem tudi prav svoj ritem. Ključno vprašanje ni le, kaj otrok počne, temveč tudi kako pogosto, v kakšnem kontekstu in kako močno to vpliva na njegovo funkcioniranje. Pogosteje kot vedenje ovira vsakodnevno življenje otroka (npr. v šoli, doma, med prijatelji), večja je verjetnost, da ne gre le za razvojno variacijo.
Naše strokovnjakinje pogosto opažajo, da starši dolgo časa odlašajo s pomočjo, saj si želijo verjeti, da gre za prehodno obdobje. A zgodnja prepoznava težav je ključnega pomena – za uspešnost obravnave in otrokovo dolgoročno psihološko dobrobit.
Znaki, na katere je vredno biti pozoren
Če se pri vašem otroku pojavljajo naslednji znaki, je smiselno razmisliti o strokovni oceni:
- dolgotrajna impulzivnost, nemirnost, težave s pozornostjo in koncentracijo (kljub trudu staršev in učiteljev),
- močna nihanja razpoloženja, pogosta razdražljivost in čustveni izbruhi,
- odmikanje od vrstnikov, močna sramežljivost ter težave v socialnih stikih in pri vključevanju v skupinsko igro,
- intenzivni strahovi in tesnoba, ki ne izzvenijo,
- učne težave, ki niso v skladu s siceršnjimi sposobnostmi otroka.
Opozorilni znaki za mlajše otroke (1–4 leta):
- nezanimanje za ljudi ali za igro z drugimi,
- odsotnost očesnega stika, govorice telesa in zelo omejena komunikacija,
- zelo omejen interes za predmete ali dejavnosti,
- zamiki v govornem, motoričnem ali čustvenem razvoju.
Kako prepoznamo razliko med značajem in težavo?
Pomembna je časovna obstojnost (težava vztraja več kot nekaj tednov), intenzivnost (vedenje je zelo izrazito ali pogosto), posledice (otroka ovira pri učenju, druženju ali vsakodnevnih opravilih) ter odziv na podporo (če kljub pomoči ni izboljšanja, težava verjetno presega običajne razvojne vzorce).
Kaj lahko pričakujete ob obisku psihološkega centra?
V psihološkem centru Plus Rešitve v varnem in strokovnem okolju omogočamo celovito obravnavo – diagnostiko, svetovanje in nadaljnjo podporo (sodelovanje z vrtcem, šolo, svetovanje in podpora staršem). Naš pristop je vedno individualiziran in usmerjen v otrokovo dobrobit.
Pri psihološki obravnavi uporabljamo različne pristope, da bi dobili celovito sliko o otrokovem razvoju, vedenju in morebitnih težavah. Postopek običajno vključuje pogovor s starši, v katerem pridobimo pomembne informacije o razvoju, vsakodnevnem funkcioniranju ter opaženih težavah. Poleg tega otroka opazujemo v strukturiranem okolju, denimo med igro ali pri reševanju različnih nalog, kar omogoča vpogled v njegove odzive, način dela, odnos do nalog in čustveno regulacijo. Del obravnave zajema tudi uporabo standardiziranih psiholoških testov, s katerimi lahko ocenimo otrokove intelektualne sposobnosti, stopnjo in kvaliteto pozornosti, čustveno doživljanje in vedenjske posebnosti. Po potrebi vključimo še vprašalnike za vrtec ali šolo, ki nam pomagajo razumeti otrokovo funkcioniranje v drugem okolju, ter sodelujemo tudi z drugimi strokovnjaki, kot so logoped, specialni pedagog, psihiater ali drugi člani multidisciplinarnega tima. Pomembno je poudariti, da otroci v različnih okoljih pogosto delujejo različno. Nekateri so doma sproščeni, v vrtcu pa se kažejo znaki tesnobe, medtem ko drugi doma delujejo zelo zahtevno, v šolskem okolju pa navidezno brez težav. Prav zato je za strokovno oceno ključnega pomena razumevanje celotnega konteksta otrokovega življenja – šele tako lahko postavimo ustrezne ugotovitve in priporočila za podporo in pomoč.
Zgodnja pomoč pomeni več možnosti za uspešen razvoj
Če imate občutek, da vaš otrok potrebuje več kot le čas, je zelo dobrodošlo, če poiščete pomoč. S tem ne priznavate »poraza«, temveč izkazujete skrb in odgovornost za prihodnost vašega otroka. Včasih je že ena strokovna izmenjava mnenj dovolj, da stvari postavimo v pravo perspektivo. In včasih je to prvi, a najpomembnejši korak do spremembe, ki lahko otroku odpre vrata do razumevanja, sprejetosti in napredka.
