Stiske mladostnikov
Sedaj ko mineva prvi mesec v osnovnih ter srednjih šolah bi lahko rekli, da se je stanje vzpostavilo nazaj v tirnice. Na drugi strani, pa imamo tukaj študente, ki z oktobrom začenjajo ali nadaljujejo izobraževanje. Pa vendar ne vsi…
Ne tisti, ki niso opravili mature, ne tisti, ki niso bili sprejeti na fakulteto in tudi ne tisti, ki niso zbrali dovolj kreditnih točk, za napredovanje v naslednji letnik. Potem pa imamo tukaj tudi tiste, ki so se odločili, da po končani srednji šoli ne bodo nadaljevali s šolanjem in tiste, ki so zaključili fakulteto. Da ne omenjamo tistih, ki letos ponavljajo letnik srednje šole, ker niso opravili popravnih izpitov.
In že ko samo naštevamo vse te najstnike, mladostnike in razmišljamo o situaciji, v kateri so se znašli, lahko v sebi začutimo neko stisko, tiščanje v prsnem košu. Začnemo se spraševati, kaj bodo ti mladi sedaj počeli, kako jim mora biti, ker niso dosegli tistega kar so si želeli oziroma so se znašli v popolnoma novi situaciji, ko se želijo vključiti v redno zaposlitev, pa le te ne dobijo. Njihovi cilji, struktura življenja, vsakdana, ki so jo živeli do sedaj se je kar naenkrat podrla, se je razblinila in kar naenkrat niso več del nekega sistema, ki bi jih usmerjal naprej v življenju.
Kajti če pogledamo vse tiste, ki bodo letos pavzirali, ponavljali letnik na fakulteti in tiste, ki so zaključili izobraževanje. Kaj bodo počeli sedaj? Kar naenkrat ni nobenega sistema več, nobenih dnevnih obveznosti, nobene rutine, nobenega vzgojitelja, učitelja, profesorja, ki bi jih nekaj učil in od njih zahteval določeno energijo.
Le kako se sedaj vsi ti mladostniki počutijo?! Po vsej verjetnosti veliko izmed njih zelo zmedeno, žalostno, razočarano, jezno, v sebi čutijo vihar občutkov, od tiščanja v prsnem košu, do bolečin v trebuhu, slabosti, glavobolov,… In njihove misli se iz trenutka v trenutek vrtijo v smeri »zakaj se meni to dogaja«, »kam naj grem sedaj naprej«, »kako naj preživim, če nimam službe«, »kako sem nesposoben, da nisem naredil letnika« in še in še. In ko damo na kup vsa ta čustva, občutke in misli, na koncu dobimo kot posledico napade tesnobe, panične napade, drsenje v depresijo, agresivno vedenje, obsesivno ter kompulzivno vedenje, ipd.
Verjetno ni potrebno posebej izpostaviti, da so mladostniki v tem času pod hudim pritiskom, stresom in da potrebujejo še toliko bolj podporo staršev in drugih vzornikov. Velikokrat pa se zgodi, da marsikdo ostane le kot zunanji opazovalec, samo tiho opazuje, kako se stanje nekoga poslabšuje. Najlažje je v takšnih trenutkih seveda pogledati stran, si zatiskati oči pred realno situacijo in NE reagirati. Pa vendar lahko z reakcijo, pomočjo tem mladostnikom konec koncev rešimo življenje. Rešimo jih lahko tako pred najhujšim izidom, kot tudi pred mnogimi duševnimi motnjami in tudi fizičnimi boleznimi.
V kolikor se vam dozdeva, da ste izčrpali vsa vaša znanja in moči za pomoč, pa vendar zaznate, da ni izboljšave pri mladostniku, ga nujno napotite k strokovnjaku. Najbolje k bližnjemu psihoterapevtu, da se pogovori o svojih težavah, čustvih, občutkih in skupaj najdeta pot do boljšega počutja.
Evija Evelin Zavrl, mag. psihosoc. pom.
