Življenje je preveč dragoceno

Ko prevečkrat pogledamo stran, ker ne vemo, kako bi se odzvali, kaj bi rekli. Ko čutimo, da nekaj ni v redu, smo nemirni, pa ta občutek ignoriramo, zakamufliramo. In takrat je lahko prepozno.

Ali poznate ta občutek, ko težje dihate in imate cmok v grlu? To je znak, da je potrebno nekaj spremeniti, da nekaj ni vredu, se ne sklada z vašimi vrednotami. Poleg pridejo še temačne misli, ki vam velikokrat tudi sporočajo realno sliko. In kadar se gre za preventivo, nikar ne ignorirajte takšnih misli in občutkov v telesu. Saj je lahko večkrat že prepozno. 

Prepozno je lahko predvsem kadar se gre za vašega otroka, najstnika, ki se mu v glavi odvijajo različne podobe na podlagi doživetih dogodkov. In te misli nato mladostnik premleva in premleva, jih povečuje, kar vpliva na njegovo počutje. Kar naenkrat pa se lahko znajde v slepi ulici in ne vidi več izhoda iz teh temačnih misli ter slabega počutja.

Takrat se začne odmikati od družbe, staršev, zapre se vase. Nobena stvar mu ni več v veselje in odgovarja vam večinoma z “da” ali “ne”. Lahko se vedenje odraža tudi v popolnoma obratni smeri, ko iz mladostnika seva sovraštvo, nasilje, nemir. Vsak odklon od standardnega vedenja je potrebno preveriti. Nekatere stvari so res le razvojni izzivi, se pa ne ve katere so, zato ne odlašajte predolgo z iskanjem pomoči.

Ali veste, da je psihoterapija oziroma psihosocialno svetovanje, le oblika pogovora med terapevtom in osebo, ki se znajde v slepi ulici na določenem področju življenja? Na terapijo hodi veliko ljudi, ki si želi le čim prej premostiti nek izziv, na katerega je trenutno naletel. In ne, psihoterapija ni le za tiste, ki imajo diagnosticirano duševno motnjo in ki potrebujejo tudi zdravljenje v psihiatričnih bolnišnicah. Če oseba hodi na terapijo, ne potrebuje poleg še medikamentoznega zdravljenja, razen, če je čakala predolgo časa in so možgani že prevzeli določene vzorce iz katerih oseba težje pride brez zdravil. Ampak da se tudi to. Predvsem pa psihosocialno svetovanje v osnovi ni namenjeno ljudem s težjimi duševnimi motnjami ampak bolj kot podpora trenutnemu čustvenemu neravnovesju. 

Če ste se že nekajkrat vprašali ali potrebujem pomoč oziroma kaj pa če bi poiskal/a pomoč, potem jo zagotovo potrebujete. Če se ne znajdete v družinski vlogi ali so postali odnosi z mladostnikom odtujeni, če mladostnik pretirano izraža agresijo, takrat je čas za pomoč.

In to ni kazen za otroka, kot v šoli, ko gre k psihologu, ko nekaj “ušpiči”. Pa tudi vi starši niste krivi, ste pa odgovorni zato, da otroku pomagate iz čustvenega vrtiljaka. 

Pridobili boste podporo, širši uvid v trenutno situacijo, empatičen odnos s terapevtom, zaupno osebo. Čustveno se boste razbremenili in se končno znebili dvoma o stvareh, ki jih premlevate že predolgo časa. Pridobili boste tudi konkretne tehnike za spopadanje z nastalimi čustvenimi izzivi ter se komunikacijsko opolnomočili. 

Najslabša je pasivnost ter razmišljanje, “saj bo minilo”. 

Enako velja za odrasle in zaposlene, več o tem pa v prihodnjih tednih.

 

Vaš profesionalni prijatelj